Intervju z direktorjem Jernejem Domanjko

Se lahko prosim predstaviš?

Sem Jernej Domanjko, soustanovitelj Permakulturnega Inštituta Maribor in njegov direktor. Pri 25 letih sem v Nemčiji magistriral iz strojništva, kjer sem specializiral energetiko. Pol leta sem užival na izmenjavi v Avstraliji, kjer sem usmerjal ekonomijo v strojništvo. Dolgih 20 let sem treniral gimnastiko. Bil sem tudi trener rekreativnih skupin akrobatike in začetne gimnastike. Prihajam iz športne družine. Moj mlajši brat (na katerega smo vsi zelo ponosni), je mladinski olimpijski prvak v dvojnem dvojcu, ter večkratni državni prvak Združenih držav Amerike v disciplini osmercev. Oče je bil odličen tenisač, sedaj veterinar, mama pa čudovita baletka, trenutno pa uči jezike na Gradbeni fakulteti v Mariboru.

Strojni inženir, sedaj pa se ukvarjaš s kmetijstvom. Kako to?

Ta stavek v obliki »strojni inženir, sedaj pa kmet. Kdo bi si mislil.« poslušam iz strani svojih staršev že kar precej časa. Vem da me zafrkavata, ker poznata  mojo zgodbo, pa vendar morem priznati, da na prvi pogled moje delo izgleda točno tako. Že pri 16 letih me je začelo resno zanimati zakaj je svet takšen kot je. Internet in prost dostop do informacij sta mi omogočila raziskati tudi drugo plat, ki je mediji velikokrat ne povedo. Tako sem se pri 18 letih odločil, da se bom tudi sam vključil v boj za spremembe. Želel sem študirati medicino ali pa celovite trajnostne rešitve za sobivanje človeka z naravo. Za medicino sta mi zmanjkali 2 točki in zgodila se je opcija številka dve (smeh).

Verjetno to ni cela zgodba. Lahko bolj podrobno razložiš kakšna pot te je pripeljala do sem?

Pot, ki sem si jo sam začrtal. Že res, da vsega ne moreš planirati, vendar če pogledam nazaj, se bolje ne bi moglo odvijati. Strojništvo sem si namreč izbral zato, ker sem vedel, da bo potrebno ljudem v prihodnje ponuditi najprej osnovne zadeve in to so: čista in zdrava hrana, neoporečna voda in obnovljivi vir energije. Pri 18 letih se mi je zdelo, da je najbolj pametna odločitev študij energetike, saj sem bil prepričan, da se bom lahko pravilne pridelave hrane in samozadostne izrabe pitne vode naučil sam ali pa se bom študija teh dveh smeri lotil kasneje. Medtem se mi je energetika zdela tako abstraktna, da sem si želel pomoči.

Kakšno je sedaj tvoje mnenje o trajnostni pridelavi živil?

S par besedami: izjemno zahtevno. Nisem si predstavljal koliko znanja je potrebnega za to, da komercialno prideluješ nekaj živega. Vplivi narave so namreč v veliki meri človeku še nepoznani, tako da včasih res ne veš kaj se dogaja.

Zakaj si se lotil izobraževanja v lastni režiji, če se lahko temu tako reče?

Ni lastna režija, ker je moj mentor Matej, ki je hkrati tudi moj poslovni partner, tako da imam teoretično podporo. Je pa res, da se večine praktičnih stvari učimo iz tradicionalnega znanstvenega pristopa, ki se mu reče: razmisli, poizkusi in prilagodi, če ne deluje J.

Moj načrt je bil namreč ta, da se po študiju energetike posvetim še študiju pridelave hrane. Vendar sem med študijem strojništva ugotovil, da ni pomembno na katero fakulteto hodiš, ker so vse slabe. Dejansko se vse izobraževalne ustanove v katerih sem se izobraževal katastrofalne. Žal, a to je resnica. Študiral sem namreč v treh državah, na dveh kontinentih. Nemška in Sydney-ska univerza sta uvrščeni visoko na lestvicah najboljših univerz. Prav tako imam informacije iz prve roke (mojega brata), ki je študiral na Univerzi v Washingtonu. Njegovo mnenje je enako. Zato je lastna režija v realnem, poslovnem okolju dosti bolj primerna.

To pomeni, da si se za permakulturo odločil ker zajema celostno bivanje človeka?

Točno tako. Biti specialist je pogruntavščina kapitalizma. Če mene vprašate je to eden najboljši in hkrati eden najslabših izumov modernega časa.

Kako to misliš?

Če je človek specialist, potem se lahko zares posveti zgolj eni stvari. To je verjetno eden poglavitnih razlogov za hiter tehnološki vzpon človeka v zadnjih dvesto letih. Vendar pa je ta tehnološki vzpon začel terjati svoj davek, ki ga, če bi bili ljudje generalisti, skoraj zagotovo ne bi.

Naj razložim na primeru: če si strojni inženir in delaš na projektu termoelektrarne, te najbolj zanima kako povečati učinkovitost strojnega postrojenja. Ne zanima te, kako bodo izpušni plini vplivali na zdravje ljudi, saj bi naj za to bili odgovorni drugi specialisti. Prav tako te ne zanima kakšno opustošenje povzročajo dnevni izkopi premoga ali otroško delo v rudnikih. Ne zanima te kakšno škodo povzročaš okolju, … Zato, ker specialist nima široke izobrazbe, pač pa vidi svet kot »fijakarski konj«, se zmeraj ukvarjamo s kompromisi med specialisti. Zato pa tisti, ki se ukvarjajo na primer z umazanim zrakom, pristanejo na dogovor o določeni koncentraciji CO2 izpustov iz termoelektrarne.

Če bi strojni inženir imel celostno znanje o vplivu, ki ga njegov projekt prinaša, tega projekta ne bi začel niti razvijati, saj bi mu bilo kristalno jasno, da bodo termoelektrarne dolgoročno povzročile katastrofalno stanje – današnje stanje.

To pomeni, da bi moral razviti popolnoma nove tehnologije. Pa je to realno?

Vsekakor. Ljudje smo neverjetna bitja. Sposobni smo vsega in še več. Na žalost pa ne razmišljamo za več kot pa 20, mogoče 30 let naprej – tako dolgo običajno traja odplačevanje kreditov. Ni nam še jasno, da bomo s trajnostnimi rešitvami naredili nekaj dobrega za generacije, ki pridejo za nami, ter da bomo tudi mi imeli mnogo več od tega, kot pa imamo sedaj.

Kakšen razvoj poteka na farmici Zabojček Zdravja?

Naj najprej povem, da je farmica Zabojček Zdravja pravzaprav učno – demonstracijski center Permakulturnega Inštituta Maribor, kjer testiramo in razvijamo nove metode kmetovanja, za trajnostno pridelavo zelenjave. Razvijamo pristope, ki bodo v prihodnje omogočili dovolj veliko pridelavo živil, da bomo lahko nahranili celotno Slovenijo brez škropljenja, brez oranj, brez umetnih gnojil in brez monokultur. Razvijamo tako nove tehnike upravljanja s obdelovalnimi površinami, kot tudi razvoj strojne opreme, rastlinjakov, … Ponuditi želimo (tistim, ki se bodo za takšen način kmetovanja odločili) vse kar potrebujejo za transformacijo njihove kmetije.

Omenil si, da bi radi s tem načinom nahranili celotno Slovenijo. Pa je to realno?

Vsekakor je. Tistim, ki pa nam ne verjamejo pa vedno rečem isto: če ne verjamete, da je mogoče, potem pa vsaj verjemite, da je prehod na trajnostne prakse nujno potreben.  In če je nujno potreben, potem bo moral v bližnji prihodnosti postati realnost. Narava nam ne daje druge izbire.

Zakaj je toliko govora o trajnostnih praksah in kaj pravzaprav trajnostne prakse v kmetijstvu so?

Trajnostna praksa v kmetijstvu predstavlja način pridelave brez negativnega vpliva na okolje. To pomeni, da se praksam, kot so oranje, uporaba strupov, umetna gnojila, enormna polja z enim posevkom (samo pšenica), prevelika poraba naftnih derivatov, … izognemo. Iz stališča energije je trajnostna praksa tista, ki porabi toliko energije (ali manj) za pridelavo, kot je v pridelani hrani skladiščene. Trenutno je razmerje med 1:8 ali 1:10. Za vsako kalorijo, ki je shranjena v živilu, porabimo do 10 kalorij v obliki nafte za pridelavo. To razmerje je alarmantno, saj je učinkovitost vsekakor za 21. stoletje prenizka. Ko bomo imeli razmerje 1:1 bomo lahko zadovoljni.

Zakaj ste se sploh lotili tega projekta tako obsežno?

Sedaj je predvolilni čas. Ob gledanju soočenj mi gre večino časa na bruhanje, saj so debate popolnoma nekonstruktivne. Nenehno teče pogovor zgolj o problemih, rešitve pa so izredno površinske. Dobro analogijo predstavlja gnojna rana, ki jo naši vodilni možje krpajo zgolj z obližem. Ker se ne posvetijo jedru problema, se gnojna rana veča, zato je potreben vedno večji obliž, ki v naši družbi predstavlja vedno večjo finančno luknjo in posledično vedno slabše ekonomsko stanje prebivalstva.

Zmeraj je potrebno problem reševati na začetku. Naš primer: uporaba strupov v kmetijstvu ni težava, pač pa je posledica slabega začetnega upravljanja s kmetijskimi površinami in nepoznavanja delovanja naravnega ekosistema. Če orješ, zemljo tako uničiš in jo osiromašiš, da so rastline, ki rastejo iz te zemlje, veliko bolj dovzetne za bolezni in škodljivce, zato jih je potrebno škropiti.

Kako želite ta cilj doseči?

Super bi bilo, če bi lahko ljudem povedali nekaj dejstev in jim dali misliti (resno se moramo začeti ukvarjati s transformacijo razmišljanja in posledično novim načinom pridelave živil). Kmetijstvo je največji onesnaževalec na svetu, krivo je tako za izpuste toplogrednih plinov, kot tudi za onesnaženje talnih voda, zraka, zemlje, posledično pa je tudi za zdravje ljudi in narave.

Žal svet ne deluje tako. Še zmeraj ima glavno besedo denar. Zato je naš cilj ustvariti najbolj produktivno farmo v Sloveniji, ki bo dokaz, da lahko z uporabo trajnostnih praks zraven vseh pozitivnih vplivov, ki jih ima na okolje tudi dobro živimo. Za enkrat nam uspeva pridelati okrog 1,5 krat več na hektar kot konvencionalni in ekološki kmetovalci. Vendar smo prepričani, da lahko to produktivnost še dvignemo.

Sliši se kot masovna proizvodnja. Pa je res to dobro za zemljo?

V naravi se masovna proizvodnja dogaja na vseh ohranjenih površinah. Pragozdovi na primer ne poznajo monokultur in ponujajo izobilje. V naravi namreč velja, da vse snovi krožijo. In več kot je rastlinja na neki površini, več snovi lahko kroži, zato je masovna proizvodnja v naravi nekaj dobrega, upoštevati je pa potrebno naravne zakone, ki se v trenutni masovni proizvodnji v kmetijstvu popolnoma zanemarjajo.

Bo znamka Zabojček Zdravja v prihodnje ponujala še kaj druga kot zelenjavo?

Vsekakor. Že sedaj poteka projekt izgradnje prvega komercialnega trajnostnega sadovnjaka v Sloveniji. Že naslednje leto želimo zabojčke dopolniti z jagodičevjem, kasneje pa tudi z ostalim sadnim naborom.

Potekajo tudi dogovori s kmeti, ki si želijo žita in meso pridelovati na trajnostni način, tako da bomo v sodelovanju z lokalnimi pridelovalci, upam da, uspeli zajeti trajnostno pridelavo celotnega spektra živil, ki jih človek dnevno uporablja za svojo prehrano.

Želite še kaj sporočiti svojim bralcem?

Zelo prav nam pride kakršna koli pomoč in naša moralna zaveza je, da pustimo zanamcem boljši svet kot pa smo ga dobili mi. Zaslužimo si namreč najboljše in kar neverjetno je, da danes normalen standard kakovosti živil (eko, bio, …) velja za ekskluzivnega in dostopnega zgolj premožnim. Kakovost, ki bi moral biti nekaj vsakdanjega v naši prehrani se prodaja tako, kot da bi pa naj sedaj potrošnik zelo cenil, če njegova hrana ni bila poškropljena s strupom. In to smo si ljudje sami naredili, zato lahko to tudi spremenimo.

Kot je že govoril: Največja nevarnost našemu planetu je prepričanje, da ga bo rešil nekdo drug.

Hvala za iskren in odprt pogovor. Sem želela reči, da upamo, da vam uspe. Pa sedaj vidim, da vam mora uspeti, če želi moja hčerka dihati brez maske in piti vodo iz pipe brez predhodnega filtriranja.

Držimo pesti!