Maja G. iz Zabojčka zdravja

Prisrčen pozdrav iz Idrije, kjer pišem svoj prvi blog za našo spletno stran »Zabojček Zdravja«. Ravno primerno, saj me je pred 26 leti v tej »grapi bogu za hrbtom« očarala narava z vso svojo pestrostjo in izzivi, pa malce posebni ljudje, ki z njo sobivajo.

S sinom Matejem sva tukaj preživela njegovih prvih 9 let in vračava se ob vsaki priložnosti. Po okoliških hribih in soteskah (ti. Zibelka slovenskega naravoslovja) se je »kalilo« kar nekaj učenjakov, vključno z botaniki (Scopola, Hacquet, Hladnik-mamin priimek!). Slučajno prva urednica naše edine znanstvene založbe Studia humanitatis prihaja iz teh krajev, omogočila mi je (skupaj z mojim večnim mentorjem Jožetom Vogrincem) tudi prevod prve primatološke knjige v slovenščino (W. McGrew: Kulturni šimpanz) in prvo usposabljanje na ICK (Inštitut za civilizacijo in kulturo). Obožujem knjige, vonj in dotik papirja, črk, ilustracij, skrajno sem uživala… in upala, da nadaljujem delo, a naša dežela založništvu, posebej take sorte, ni naklonjena in na SH ni bilo moč dobiti subvencije.

Tako sva po dolgih 4 letih obiskala Kedougou, Senegal, kjer živi večina Matejevih sorodnikov (min 17 bratrancev in sestričen, na Ptuju 1 bratranec) in kjer sem od 2003 naprej na skrajno vročem in suhem terenu proučevala prehrano, gibanje in kulturo med savanskimi šimpanzi (v okviru doktorskega študija na ISH in post-doc projekta na Biotehnični fakulteti 2010-12).

Kljub vsem lepotam v Idriji nisem našla zaposlitve, na Fakulteti v Ljubljani očitno ni prostora zame (moj profil ali kategorijo), Matej pa je imel smolo z razredničarko v 2. razredu, zato sva se začasno preselila na Ptuj, iskala sem delo (plačano) in dom …

In to pomlad se je končno nekaj zgodilo in mi malce usmerilo karierno pot, ko sem šla na razgovor za usposabljanje na učnih delavnicah v Permakulturnem inštitutu Maribor 

Že prvi vtis je bil pravi in tukaj dejansko počnemo to, kar smo z Art središčem Goričko pripravljali za farmo- ekološki vrt in atelje v Senegalu, a ker je zmanjkalo časa za prijavo na razpis sem lahko sama »častila« le majhen poskusni vrt …

Skratka, v dveh mesecih sem se ogromno naučila o eko-sistemskem pridelovanju hrane, ki jo z veliko slastjo jemo skupaj s krasno ekipo, kjer vsak posameznik igra pomembno vlogo. Všeč mi je, ker smo si tako drugačni, tako po ozadju, zgodbah, izobrazbi in osebnostih, ker se odlično dopolnjujemo, pridno sadimo in pobiramo pridelke, zraven pa se še od srca nasmejimo.

In še zmeraj je užitek, ko z Mineo nabirava vse razen kolerabe, ko Vit z Italijani lovi zajce po farmi in z Darinko navijava za Šnokija, ko naš direktor vozi kompost in Grega poje, sploh pa ob ogromni skledi naše solate, ki je ne zamenja več nobena druga, tudi doma.  

 Aja, kdo (ali kaj) sem?

Tukaj Štajerka, včasih Gašper (kot ata, ta šič na koncu je res odveč), na farmici Maja 2 ali Maja G. (tako kot na Radiu Študent), v Senegalu Cissé, v Kamerunu (kjer sem prvič zavohala Afriški zrak, v deževnem pragozdu srečala gorile in šimpanze ter spoznala botaniko pri fenologiji sadnih dreves) pa zaradi priimka polnega šumnikov kar Goš.

Ali bi lahko to bilo dovolj za danes?